Ruda iz najglobljega rjavega premogovnika v Evropi, zagorskega, je 250 let izginjala v ognju. Pred dvema desetletjema so rudnik zaprli, a zagorski »kuolm« je tokrat našel pot na lepotne piste. Iz njega je Izlačanka Marjeta Hribar zasnovala tiaro, ki bo v torek v Kairu, na tekmovanju za mis Eco, krasila slovensko mis Tamaro Fišter.
Premog je 250 let narekoval zgodbe krajem ob Savi. Zgodba o ljubljanskem industrialcu, baronu Raigersfeldu, ki je leta 1752 v rafinerijo sladkorja na Reki poslal za vzorec poldrugo tono rjave rude, nakopane na Pešenku pri Zagorju, pa je vsaj tako resnična kot zgodba oblikovalke nakita iz premoga Marjete Hribar. Brez zgodbe ni nič, pravi in si v kos blaga obriše od premogovega prahu počrnele dlani. Premog, iz katerega ustvarja, je črn – iz črne žile, kakršnih celo v premogovnih rjavih revirjih ni na pretek.
Črna zgodba
Marjetina »črna« zgodba se začenja v čisto pravi knapovski Okrogarjevi koloniji v Zagorju, kjer je živela kot otrok. Dedek je bil rudar, doma so imeli ‘kuolmkišto’ (zaboj za premog) in v njej ‘kuolm’. »Z njim sem se igrala, z njim sem risala po stenah, lovili so me zaradi njega. Nanj so vezani vsi spomini in vsi vonji mojega otroštva,« pripoveduje in se živo spominja zaskrbljenih sosedov, ki so nad njo zmajevali z glavo, češ, le kaj bo iz te punce, ki ne zna drugega kot zlagat’ koralde. Toda: koralda na koraldo je pripeljala do ‘kuolma’. Tiaro iz njega bo na jesen nosila celo mis Slovenije.
Tiara v surovem stanju … Foto: Foto Jože Suhadolnik/Delo
Očitno ‘kuolma’ drugačna usoda od te, da je ostal v Marjetinem ‘sistemu’, ni mogla doleteti: »Večkrat sem zapustila Zasavje, vsakič me je pot pripeljala nazaj. Vsakič, ko se mi je zalomilo, sem se zatekla k oblikovanju nakita in se tako tolažila. Ko sem ugotovila, da je to moja meditacija, h kateri se vedno vračam, sem si rekla, prav, ne bom več poskušala biti nekdo drug. Očitno je nakit moja pot.«
Prvotno je nakit delala iz žice in se – iztrošila. »Če ga bom še oblikovala, se moram vrniti na začetek,« si je rekla in poiskala teorijo nakita. To je pomenilo poiskati najprej odgovor na temeljno vprašanje: zakaj so ga ljudje sploh nosili? Prvi nakit so bile lovske trofeje. Z rogovi ali zobmi ujetih živali, ki so jih lovci prinesli domov, so izkazali svoj pogum, pokazali, kdo v resnici so. »Tudi naš, zasavski premog, smo mi. Premog nas definira. Ko sem ga vzela v roke, sem ga pogledala in mu rekla, da lahko morda midva celo sodelujeva,« o premogu kot o živem bitju pripoveduje Marjeta. Prvi nakit iz Njega je ustvarila zase.
Vrednost premoga
Prvi ‘sveži’ premog ji je prinesla znanka. Na rjavih ‘rastiščih’ hrastniške oziroma trboveljske jame so ga skopali ogledniki. S prvimi izdelki so prišli tudi starejši domačini in jo ogovarjali s spoštovanjem: »Punca, pa saj ti s ‘kuolmom’ delaš! Ti ga bomo še mi nekaj prinesli, ker nam doma leži, kurimo ga ne več, ti boš pa iz njega kaj pametnega naredila.« Premog ima za Zasavce še vedno vrednost, še vedno nosi pečat nekoč cenjenega poklica, materiala, ki ni prišel iz jam, temveč iz znoja rudarjev … Zato ga zlepa ne zavržejo.
Lepega dne se je na vratih Hribarjeve pojavil domačin in jo odpeljal v gozd, rekoč, punca, tebi pa pokažem, kje leži. Kar sta našla, ni bilo nahajališče ‘navadnega’, rjavega premoga, materiala, ki so ga Zagorjani in z njimi vsa nekdanja Jugoslavija v pečeh pokurili na milijone ton, temveč je bila črna žila. Bilo je nahajališče črnega premoga, za katerega vedo le redki. Lokacije niti Marjeta ne razkrije. Navsezadnje je tam ‘zrasel’ prvi ‘kuolm’, ki ga je sama nabrala.
In pokaže od premogovega prahu počrnele roke … Foto: Foto Jože Suhadolnik/Delo
Od takrat je Marjeta Hribar nabiralka. Premog v surovi obliki kleše, reže, oblikuje in celo – utaplja. »S tem ga zaščitim,« pojasnjuje, »namakam ga v naravnih smolah, da se navznoter napije in prepoji. Šele po tem ga lakiram oziroma zaščitim vrhnji sloj.«
Niso bili knapi tisti, ki so ji odkrili postopek utapljanja. Receptura je povsem njena, plod dveletnega dela in številnih poskusov: »Premog sem lakirala in polagala na radiator, dajala v zamrzovalnik, da bi videla, ali bo glede na to, da je material, ki diha in živi, počil. To ni plastika, ki ne bi imela svojega življenja. Zato je ljudem všeč. Ima svojo energijo.«
Ko jo je lani poklicala Jelka Verk, nosilka licence za mis Slovenije, da si želi krono iz premoga, je za nekaj tednov nehala dihati, kakor pravi: »Proces oblikovanja je nato trajal še naslednjih nekaj tednov, podoba se je klesala v glavi. Jedla in spala sem z virtualno krono, preden je nastala prava, za mis Eco.« Zdaj nastaja že druga, za bodočo mis Slovenije … Kronanje bo septembra. Listi papirja formata A4 so že nekaj časa raztegnjeni po Marjetini mizi, a končna podoba ostaja skrivnost.
Osnovna forma
Ko se Marjeta loti tiar, so vedno najprej listi papirja A4-formata, zlepljeni s selotejpom, svinčnik, škarje, pa ‘proba’ za ‘probo’. Tudi s tiaro za mis Eco je bilo tako. Najprej je nastala osnovna forma, ki so jo v podjetju Skiti v Kisovcu nato lasersko izrezali iz aluminija. »V celotni kroni si izmenjaje sledijo majhni koščki premoga, premogov prah in veliki štuki – kosi, ki jih niti v naravi ni na pretek,« opisuje izdelavo tiare Hribarjeva. Štuke je treba obrusiti v obliki diamantov. Prvi in osnovni kosi so organske oblike, da se vidi, da je ‘na delu’ premog. Tiari za mis Eco je dodala še steklo, da je nastala črno-zelena kombinacija, ki se je ujela z lento gospodične Tamare.
Marjeta Hribar v ustvarjalnem procesu: nabira, reže, kleše, utaplja … Foto: Foto Jože Suhadolnik/Delo
O steklu pravijo, da je večno. Premoga se usoda večnosti doslej ni držala. Bolj prijazna se zdaj napoveduje zagorskemu črnemu ‘kuolmu’. Ker ga je Hribarjeva v pravem trenutku ujela v pravo obliko, ki enako, kot je nekoč osvajala črno, zdaj osvaja lepotno industrijo.
Polona Malovrh
